Branko Mayr je doktor znanosti s področja poslovno organizacijskih ved, docent na Visoki šoli za računovodstvo in finance, stalni sodni izvedenec za več ekonomskih področij, certificirani poslovodni računovodja (CPR), certificiran preiskovalec prevar na področju računovodstva (CPP) in državni notranji revizor. Sodeloval je pri organiziranju, saniranju, reorganiziranju številnih slovenskih podjetij. Vodil je ocenjevanje oziroma revidiranje več kot 250 podjetij. Bil je član številnih strokovnih komisij za področja računovodstva, nadzora, ekonomike, davkov in podobno.
Kot sodni izvedenec daje mnenja v najzahtevnejših strokovnih zadevah s področja davkov, ekonomike, računovodstva in financ. Specializiran je za ocenjevanje ekonomske škode (navadna škoda, izgubljeni dobiček, rente itd.).
Kot visokošolski učitelj, izvoljen v naziv docent, je sodeloval pri pripravi več visokošolskih programov, med drugim tudi magistrskega programa Forenzične preiskave v financah in računovodstvu.
Branko je avtor oziroma soavtor več kot 500 bibliografskih enot s strokovnega področja, ki ga pokriva.
2. sekcija: Forenzični vidiki računovodstva: od finančnih izgub do tveganj goljufij in korupcije
• Metode izračunavanja izgubljenega dobička v gospodarskih sporih, odškodninskih zahtevkih in primerih prevar
Izgubljeni dobiček pomeni pričakovano korist, ki zaradi škodnega dogodka ni bila realizirana. Njegova posebnost je v tem, da ne temelji na dejanskem zmanjšanju premoženja, temveč na oceni alternativnega poteka poslovanja. Prav ta narava ga umešča med najzahtevnejše institute odškodninskega prava.
V skladu z zakonodajo mora povzročitelj škode povrniti tudi dobiček, ki bi ga oškodovanec z verjetnostjo dosegel, če škodni dogodek ne bi nastopil. Ta norma odpira temeljno metodološko vprašanje, kako rekonstruirati hipotetično poslovanje na način, ki dosega zahtevani dokazni standard. Takšna rekonstrukcija mora biti utemeljena na empiričnih podatkih, logični analizi in preverljivih predpostavkah, saj sicer ne doseže pravne dopustnosti.
Dokazovanje izgubljenega dobička temelji na standardu pretežne verjetnosti. Sodišča ne zahtevajo absolutne natančnosti, temveč strokovno utemeljeno in preverljivo oceno.